Home
Karla Haderlap-Pasterk
 |
Leta človekova – Menschenjahre - Karla Haderlap 2005
Pesmi in zgodbe iz kapelških grap / Mohorjeva-Hermagoras Verlag
V kapelških grapah, tu mi smo doma,
zapojemo radi veselga srca.
Tu očka noj mamca bili so doma,
ljubezen velika pri nas je bila.
Ko sem na paši bla,
sem si prepevala.
Kravce se pasle so,
srce pa vriskalo.
Ko sem še mlada bla' in vsa zaljubljena,
v srcu sem čula spev, fantov odmev.
On je kosil travo, jaz sem grabila jo.
To so se časi bli' kam so le neki šli?
Kje je le tisti čas, ko smo zapel' na vas?
Suhi moj rožmarin zdaj je v spomin.
Ravensbrück
Iz Ravensbrücka bruhne val,
iz Dachaua zdrvi „drhal",
Sachsenhausen, Buchenwald
in tisoč drugih taborišč
zažene strašen krik in vrišč!
Obtožba šla bo do neba -
obtožba celega sveta.
(PRIPIS je vzet iz knjige „Ravensbrück")
Nate mislim
Nate mislim,
ko zarja zjutraj se razgrinja,
nate mislim, kadar pride dan,
duh moj splava k tebi v daljave
in vošči tebi »dober dan«.
Ko se mučim z delom sredi dneva
in ko ptički veselo žvrgole,
ko vse okrog mene prepeva,
misel nate v meni le živi.
Ko zvečer vse že sladko spava,
meni hitro ni zaspati moč,
brez misli nate jaz pač ne zaspim,
brez nje se tudi nikdar ne zbudim.
Sledovi vojne med 1938- 45 v kapelških grapah
Odkar živijo na svetu ljudje, živi tudi sovraštvo.
Pohlep po oblasti in bogastvu povzroča zavest in prepire. Iz prepirov se razvijajo pretepi in v večjem obsegu vojne.
V začetku drugega tisočletja so bile križarske vojne, v katere so bile vpletene cele države in so terjale nešteto človeških žrtev. Pozneje so več stoletij Turki napadali tudi naše kraje. Bili so kmečki upori, v katerih je mnogo ljudi žrtvovalo svoja življenja. Koje v devetnajstem stoletju vladal Bonaparte, so Francozi preplavili Evropo, med drugim tudi naše kraje.
V tem stoletju je prva svetovna vojna, ki se je starejši ljudje se spominjajo in je trajala 49 mesecev in pet dni, povzročila nad milijon žrtev samo na šoški fronti. Med njimi je bilo 412.000 Avstrijcev, tudi očetje in fantje iz naših krajev. Nekateri so pokopani na velikih vojaških pokopališčih v Italiji, v Doberdobu ali v kostnici v Števerjanu.
Druga svetovna vojna pa je pobrala še več naših ljudi, nekateri so padli na bojišču, drugi pri partizanih, veliko jih je umrlo v taboriščih. Da ne bi bile vse te žrtve zaman in da jih ne bi po petdesetih letih že kar dokončno pozabili, bom napisala, kar sem še mogla zvedeti od ljudi, ki se živijo. Opisati hočem Lepeno, Podpeco in Koprivno.
Na spomeniku v Železni Kapli je vklesanih 60 imen domačih partizanov. V taboriščih je umrlo 62 oseb, doma pa je bilo umorjenih 34. Na kapelškem pokopališču pa je menda pokopanih 120.
Družina Blajs v Koprivni
Gospodar Hanzi Paul in žena Liza, roj. Blajs, sta imela trinajst otrok - osem je ostalo živih - pet fantov in tri dekleta. Najstarejši Jaki je bil že v prvi svetovni vojni. V koncentracijskem taborišču v Dachauu so umrli Jaki, Johi in Lipi, Peter je padel na Francoskem, najmlajsi Tini je s fronte prišel v ameriško ujetnistvo in je kot edini preživel. Nekoč je bila to srečna in idilična družina, kjer je bilo doma petje in muziciranje.
Družina Zgornji Mozgan v Koprivni
Gospodarjeva žena Marija Paul, roj. Miklau, je bila močna ženska, lotila se je menda tudi vseh moških del. Pred vojno je bil čas divjih lovcev. Ljudje vedo povedati, da se je tudi Marija ukvarjala z divjim lovom. Vzela je nahrbtnik na rame, vanj spravila puško in pletenje. Na prei je pletla nogavice in imela puško pripravljeno za strel. Menda je kar dobro pomerila.
Iz te družine so bili trije odgnani v taborišče: gospodinja Marija, osemnajstletna hči Amalija (zdaj poročena Persche), in Johana Grubelnik, ki je tam služila. Marija je umrla v taboriscu Ravensbrück, Johana in Amalija pa sta preživeli.
Družina Potočnik v Koprivni
Gospodar je bil Poldi Osojnik, njegova žena Staza je bila Blajsova hči. Bila sta najemnika na majhni Potočnikovi kmetiji. Poldija so odgnali v taborišče Dachau in je tam umrl. Stazi so ostale hči Terezija in rejenki Anči in Lizi. Terezija je umrla, ko je bila stara osemnajst let.
Druzina Riepl v Podpeci
V družini sta bila fanta in več deklet. Poznejši gospodar Florijan Sadovnik je bil veliko na poti in je imel važne funkcije, med drugim je bil tudi tolmač. Ernest je bil nekje v Jugoslaviji na fronti in je tam padel. Sestro Fani pa je po vojni nekdo ustrelil.
Florijan je bil po vojni v Begunjah obsojen na smrt. Imel pa je srečo. Nekaj ljudi iz Solčave ga je zagovarjalo, da jim je med vojno pomagal, tako so ga pomilostili. Domačija je bila po vojni zažgana. Okoli leta 1970 je v zahvalo za življenje zgradil vseversko cerkev. Njegova zamisel je bila, da bi vse vere in narodi v eni in isti cerkvi lahko slavili Boga. Dolga leta je sam gospodaril pri Riplnu, kjer je imel tudi gostilno. Florijan je 82 let star 1994 umrl.
Družina Čemer v Podpeci
Gospodarja sta bila Luka Kogoj in žena Marija. Ob hajki 12. oktobra 1943 so odgnali v taborišča veliko ljudi iz Lepene, Podpece in Koprivne. Policija je odpeljala tudi Luko in hčer Katarino. Žena Marija je ležala tedaj z dojenčkom, pa so jo takrat pustili še doma, slišala pa je, da pride na vrsto drugič. Zato ni dolgo čakala in je še isto noč odšla k partizanom. Najstarejšega sina Janeza so odvedli že 7. oktobra najprej v Kaplo, nato pa v taborišče, v tako imenovani „Jugendlager" Solingen-Moringen. Doma je bilo še šest otrok. Desetletni Stanko in triletna Adela sta bila kasneje umorjena pri Peršmanu. Katarina je bila v Ravensbrücku in je preživela. Luka je umrl v Dachauu. Janez in Marija sta preživela. Ob vrnitvi pa je bil dom požgan.
Družina Peršman v Podpeci
Tu se je zgodila največja tragedija vojnega časa pri nas. 25. aprila 1945 so esesovci pridrveli k Peršmanu, zažgali poslopja, dva velika hleva in hišo. Medtem pa so postrelili družinske člane kot mačke - od 77-letne stare mame do leto dni starega dojenčka - enajst oseb je bilo tam umorjenih: nečak Stanislav in nečakinja Adelgunda Kogoj-Čemrova, gospodar Luka Sadovnik, gospodinja Ana, stara mati Franciska, gospodarjeva sestra Katarina, otroci Franciska, Albin, Filip, Viktor in Mirko. Živi so ostali le Katarinin sin Ciril, ki je bil zbežal pod mizo, tam obležal in se ni ganil (nacisti so mislili, da je mrtev), hčeri Ana in Malka sta se hudo ranjeni izvlekli iz hiše, ki je nato pogorela, najstarejši sin Luka pa je imel srečo, da je bil tisti cas pri sosedu.
Družina Peternel v Podpeci
Gospodar je bil Toni Sadovnik, ki je bil v vojni. Lizo Schorli so odgnali v taborišče. Pri hiši sta bila še delavec Folti in služkinja Lona Vogelič, ta dva so tudi odvedli. Liza je umrla v taborišču. Gospodar Toni se je po vojni vrnil domov, leta 1947 pa ga je enostavno zmanjkalo, nič se ni več zvedelo o njem.
Družina Kožel v Podpeci
Gospodarja Miha Gaberca so 12. oktobra 1943 odgnali v taborišče Dachau in je tam umrl. Koželovi so bili nekdaj zavedni Slovenci, v veliki družini je bilo 17 otrok. Med njimi je bilo več fantov, ki so se dvajsetega leta z rovačami tepli v Velikovcu. Za svojo uveljavitev so se večkrat pretepali tudi z raznimi vohuni. Zadnji Mihov potomec Tevži je dolga leta sam živel na kmetiji. Umrl je februarja 1995, star 70 let.
Družina Vinkel v Lepeni
Gospodar Miha Haderlap je bil najprej pri obmejni straži (Grenzschutz), ki naj bi varovala avstrijsko mejo. Ker se je dal vpisati za Slovenca, je postal nezanesljiv in so ga odpustili. Nekaj časa je bil doma. Ko pa je dobil poziv za na fronto, se je pridružil partizanom, ki so tedaj postali aktivni. Gospodarjeva nečakinja Mici Pečnik - njena mati Minka je bila Vinkelnova hči in je na porodu umrla - je doraščala pri hiši. Družino je nenehno nadlegovala policija zaradi očetovega partizanstva in suma, da Mici Pečnik prenaša pošto za partizane. Zaradi tega so tudi sina Zdravka nekaj dni pred aretacijo matere zasledovali. Moral bi v šolo, pa so ga ujeli, obešali na vrv, pretepali in ga spraševali, kdaj oče prihaja domov, kolikokrat vidi partizane itd. Gnali so ga k Čemru, tam prijeli se Janeza in ju cel dan gonili okrog, ju tepli po golih nogah in zasliševali. Zvečer so ju zaprli v sobo na orožniski postaji v Kapli. Naslednji dan so Janeza odgnali naprej v Celovec, od tam v mladinsko taborišče. Zdravka so vsega preplašenega spustili domov. ,
V začetku oktobra so odgnali Mici Pečnik v taborišče Ravensbrück, tam je komaj osemnajstletna umrla. Ob hajki 12. oktobra 1943 so odgnali v taborišče Ravensbrück tudi mater Marijo, roj. Miklau. Preživela je in se jeseni 1945, deloma peš, z drugimi ženskami vrnila domov. Fantoma Tončiju in Zdravku, ki sta bila še napol otroka (12 in 14 let stara), je pomagala teta Helena, pozneje pa so vsi odšli k partizanom k očetu. Dobri ljudje so jima pomagali. Fanta sta bila zraven, ko je bila usodna hajka na Veliki planini. Skoraj bi bila utonila, rešil pa ju je dober človek. Po vojni so se iz raznih krajev vrnili na izropano kmetijo.
Družina Kuchar v Lepeni
Žena Helena Kuchar, roj. Haderlap, je odšla k partizanom jeseni 1944. Doma je pustila 14-letno hčer Zofi, mlajšega sina Mihija in 16 mesecev staro hčerko Bredico. 11. februarja 1945 se je mudila doma in z njo še nekaj partizanov. Zjutraj je policija obkolila hišo. Zašela je vanjo streljati z brzostrelkami in metati ročne bombe. Johan Pečnik se je hotel pobegniti, pa so ga ustrelili. Ujeli so Cirila Miklava, Luka Pečnika, kmeta iz Bele, Heleno Kuchar in Knoličevi dekleti Ano in Malko Paul. Ciril je bil ranjen v roko. Vse so pretepli do krvi in jih odgnali v zapor v Celovec. Knoličevi dekleti sta prišli v taborišče Ravensbrück, Helena, Ciril in Luka so bili obsojeni na smrt, do izvršitve pa ni prišlo. Helenin mož je bil pri mejni straži (Grenzschutz) nekje v Jugoslaviji. Starejši sin Peter je šel 15-leten k partizanom. Helena je bila prava aktivistka. Kaj vse je doživela, je opisano v knjigi JELKA (to je njeno partizansko ime), ki sta jo po Heleninem pripovedovanju napisala Brigita in Thomas Busch. Vsi so imeli srečo, da so preživeli vojno. Peter je bil ranjen v nogo in to čuti celo življenje. Tudi po vojni je bila Helena zelo aktivna. Rada je delala z mladino, učila je otroke igric in petja. Sedemdesetega leta je v Kapli ustanovila otroško folklorno skupino, ki se je sčasoma razvila v kar tri skupine. Nalagala si je težka bremena, bila pa je uspešna in tega se je tudi veselila.
Družina Hojnik v Lepeni
18. januarja 1944 je prišla policija iz Železne Kaple, razgnala družino, izropala domačijo in odnesla, kar se je dalo odnesti. V hlevu je bilo devet govedi, dva para volov so vpregli v vozove, drugo živino - razen ene krave - pa so odgnali s seboj. Doma je ostala 14-letna hčerka Klara z dveletno sestrico Rozinko in triletnim bratcem Mihom, brat Jozi pa je bil že v vojski.
V hisi so bili 90-letni stari oče Florijan Polanšek, gospodar Johan Polanšek (lezal je bolan v postelji) in gospodinja Angela, roj. Pečnik. Bolnega gospodarja so naložili na voz, s seboj so odgnali še 18-letno hčer Marijo in brata Janeza. Poleg tega so na vozove naložili vse, kar se je le dalo, ves živez, tudi škaf nasoljenega mesa.
Z živino, vozovi in ljudmi so odšli dol proti Auprihovi Zlamanci, kjer je prehod v Lobnik. Kaj se je dogajalo med potjo, nihše natančno ne ve. Ve se le, da se je stari oče močno zgražal nad grobostjo policajev. V gozdu so odjeknili streli. Ustrelili so gospodarja Johana in njegovo ženo Angelo. Kasneje so ljudje domnevali, da so starega očeta verjetno ubili. Na koncu njiv so zažgali majhno kajžo in hlev. Vse tri so vrgli v ogenj. Naslednji dan je sosed Pečnik, ki je nekaj o tem zvedel, šel gledat, kaj se je zgodilo. Ker ni vse popolnoma zgorelo, je lahko ugotovil, da so tu goreli ljudje. Tako so vso družino uničili. Kakega pol leta prej so vse jestvine pri hiši pobrali partizani. Gospodar Johan, sin Janez in hči Marija pa so morali pojesti Hitlerjevo sliko, ki je visela v hiši. Sin Jozi je bil na fronti, pozneje je šel k partizanom in tam padel. Marija je bila odgnana v taborišče Ravensbrück in je tam umrla. Živ je ostal sin Roki, ki ga takrat ni bilo doma. Tako je pet družinskih članov končalo s smrtjo, pet pa jih je preživelo.
Pri Hojniku je bila doma tudi mati Valentina Polanska. Nekoliko prej je živel z mamo v tisti kajži, ki so jo takrat zazgali. Folti se je v njej rodil. V času tragedije je bil na šolanju v Celovcu.
Družina Skutel v Lepeni
Pred vojno so pri Skutelnu živeli Franc Dovjak in njegova žena Marija, roj. Orasche. Mala kmetija ni bila njihova. Franc je bil najprej v vojski, pozneje je šel k partizanom. Sčasoma se je sam skril v bunker, ki si ga je zgradil. Proti koncu vojne so ga partizani iztaknili in ustrelili. Žena Marija pa je bila s sinčkom Foltijem v taborišču Ravensbrück. Tam je rodila še deklico Bernardo, ki je celo življenje bolehala za valentinovo boleznijo.
Francev brat Miha je bil najprej oproščen vojaščine, pozneje pa se je pridružil partizanom. Po vojni se je Miha vrnil k Skutelnu. Franceva žena Marija je vojno sicer preživela, a se ni vrnila k Skutelnu, ker kmetija še ni bila prepisana. Pozneje je Miha vzel k sebi svojo hčerko Mimi, roj. Rotter. Bila je iz Kahove družine iz Remšenika; njeno družino so skoraj iztrebili. Mimi je prevzela kmetijo in se poročila s Hanzijem Rozmanom.
Kahova družina v Remšeniku
Gospodar pri Kahu je bil Jurij Sluga. Poročen je bil s Katarino Rotter, ki je pred poroko stanovala pri Bučovniku. Z njo so prišle k hiši še tri sestre: Marija, Ana in Amalija. Vse so imele tudi že otroke, skupaj šest. Leta 1943 so vse razgnali: v Dachau so prišli gospodar Jurij, njegov brat Hanzi in Franc Erjavec, Amalijin prijatelj in oče treh otrok. Vsi so tam prišli v smrt. V Ravensbrück sta bili odvedeni Mimina mati Marija Rotter in njena sestra Ana, mati Zofije in Romane. Obe materi sta tam umrli.
Gospodarjev sin Miha Sluga je bil pri partizanih in je preživel, njegov polbrat Miha Paulič pa je pri partizanih padel. Pri partizanih sta padli tudi gospodinja Katarina Sluga in njena sestra Amalija. Anina hči Zofi je odšla prav tako k partizanom. Drugi otroci so zaenkrat ostali doma.
Vigredi 1944 je oče Frido, Johana in Erno - kasneje se Romano in Mimi - odpeljal k partizanom od samega strahu, da bi te otroke doma ubili. Najmlajši dve, Romano in Erno, so kasneje dali k babici v Jurje, tam sta dočakali konec vojne. Mimi, Johan, Frida in Zofi so ostali pri partizanih. Mimi so Nemci ujeli in jo odvedli v Ravensbrück, Frida je bila ranjena. Ti otroci v starosti od pet do osemnajst let so vojno preživeli.
Družina Auprih v Lepeni
Gospodar Franc in njegov brat Johi sta bila vojaka. Oba sta padla v Rusiji. Gospodinja Malka, roj. Haderlap, je bila že druga žena. 12. oktobra 1943 je prišla na kmetijo policija. Malka je še pravočasno zbežala v gozd. 1944 so jo Nemci v bunkerju ujeli in jo odvedli v taborišče Ravensbrück. Odgnali so tudi gospodarjevo sestro Pavlo in fanta Francija in Ernija. Gospodarjev brat Jozi je ušel v gozd in se pridružil partizanom. V Koprivni, na jugoslovanski strani so ga Nemci ranili, napol živega so privezali zadaj za avto in ga vlekli za seboj, da je izdihnil. Franci in Erni sta bila v mladinskem taborišču Solingen Moringen in sta oba preživela. Pozneje je na kmetiji gospodaril Tonči, gospodarjev brat. Pavla je bila nekaj časa v taborišču, pozneje pa izpuščena. Gospodinja Malka je hudo trpela pri partizanih in pozneje še v taborišču Ravensbrück. Vojno je preživela kot vdova in se spoprijateljila s Francijem Sveršino, ki je bil rojen pri Auprihu. V vojnem času je služil pri Brečku. Od tam so ga že leta 1942 odgnali v taborišče Dachau in je bil tam 38 mesecev. Vojno je preživel in 1995 umrl v starosti 76 let. Družinska kronika Auprihove družine omenja več samomorov.
Družina Korel v Lepeni
Korelnova družina je bila delavska družina in je pred vojno živela v Hrevelnikovi kajži v Lepeni. Imeli so 14 otrok, med temi osem sinov. Oče Karel je umrl ze 1943. Vsi fantje so bili poklicani k vojakom. Pozneje so Tončija oprostili vojaške službe. Doma pa se je pridružil partizanom kakor tudi njegova brata Venci in Jozi. Franci je bil pogrešan, Johi je padel na fronti. Ciril je bil v Sibiriji, tam je med mnogimi drugimi v snegu in mrazu zaostal. Ozebel je in izgubil vse prste na rokah in nogo nad gležnjem. Andrejci je bil na Finskem, bil je ranjen, nato je bil se v Bretanji in je preživel. Karel je bil pri vojakih nekje v Jugoslaviji in je dobil tifus. Je sicer preživel, a vse nadaljnje življenje je bil močno gluh. Tonči, Venci in Jozi so padli pri partizanih. Tako je Katarina izgubila v vojni kar pet sinov.
Družina Gregorič v Lepeni
Gospodar Karel Lesnik in gospodinja Marija, roj. Lipuš, sta bila v vojnem času doma. Leta 1943 pa so ju odgnali z doma. Doma so ostali otroci Cilka, Frida, Mimi in petletni Jozi sami. Mati je bila najprej v Auschwitzu, pozneje še v Ravensbrücku, in je vojno preživela. Gospodar pa je ze leta 1944 umrl v Dachauu.
Družina Pop v Lepeni
Na kmetiji sta gospodarila Johan Pop in žena Ana, roj. Ressman. V vojno sta bila vpoklicana sinova Franci in Johi in sta oba padla. Trije otroci so umrli majhni, tako da sta gospodarja ostala sama.
Družina Keber v Lepeni
Gospodar je bil Johan Kurnik, njegova žena pa Helena, roj. Smrtnik. Med vojno je bil gospodar doma na kmetiji. Pri hiši sta zrasla dva deklina sinova, Franci in Urh. Vpoklicana sta bila k vojakom, Franci je padel na fronti. Urh je bil v Nemčiji na šolanju. Leta 1943 je prišel na francosko fronto. Ko je kompaniji trda predla in ni kazalo na zmago, je poveljnik vojake kratko malo odpustil. Rekel jim je, naj vsak naredi, kar hoče - ali zbeži ali se pridruzi drugim enotam. Tedaj je nekaj vojakov zbežalo čez mejo v Svico, med njimi tudi Urh. Tam se je nekaj tednov skrival po gozdovih, ker se je bal, da ga bodo poslali nazaj v „rajh", če ga zalotijo. Ni imel kaj jesti, lakoto si je tesil z bukovim zirom. Pozneje je prišel k nekemu kmetu, ta ga je sprejel za delo. Tam se mu je dobro godilo in še nekaj zašlužka so mu dali. Jeseni 1945 se je vrnil domov. Nato se je poročil na Aubreše in tam postal gospodar.
Gospodarja Johana Kurnika so proti koncu vojne partizani ustrelili na Ripelnovi pustoti.
Družina Miklav v Lepeni
Na lepi Miklavovi kmetiji je gospodaril Toni Miklav z ženo Katarino, roj. Sorger. Imel je več bratov. Pred vojno so v naših krajih močno tihotapili. Preganjali so govedo, predvsem pa konje. Orožniki so 16. decembra 1937 v Miklavovem hlevu iztaknili konje. Gospodar s tem ni imel kaj opravka, kljub temu ga je popadla panika in je hotel zbežati. Orožniki so streljali za njim in Toni je mrtev obležal v snegu.
Ciril in Folti sta bila vpoklicana k vojakom. Folti je bil na Francoskem, nato dalj časa v ujetništvu v Ameriki in je preživel. Ciril je bil na Norveškem, pozneje je pobegnil od vojakov in se pridružil partizanom. Pri Kucharju je bil ujet, ranjen in obsojen na smrt. Bil je v zaporu v Celovcu in nekje pri Gradcu. Vojno je preživel in po vojni postal novi gospodar na Miklavovi kmetiji, kjer je ostala Katarina po Tonijevi smrti sama s tremi otroki.
Družina Šertev v Lepeni
Prejšnji gospodarji niso imeli potomcev. Ker so bili v sorodstvu z Miklavovimi, je dobil kmetijo fant Miklavž. Poročil se je z Vinkelnovo hčerko Katarino Haderlap. Sreča je bila kratka. V vojnem času so oba odgnali v taborišče. Katarina je umrla v Ravensbrücku. Napisala je več pesmi, ki pa so se izgubile. Le tri so rešili, v njih piše o Lepeni in svojem domu. Miklavž je umrl v Dachauu. Nista imela otrok in kmetijo je prevzel Miklavžev brat Johan.
Družina Knolič v Lepeni
Gospodar je že 1935. leta umrl. Žena Marija, roj. Pavel, je ostala sama s tremi dekleti, z Malko, Nanši in Mici. Ko se je med vojno v našem kraju začelo delovanje partizanov, so nekateri domačini dovolili, da se je pri kaki hiši organiziral „miting", zborovanje. Na teh mitingih so ljudem razlagali delovanje OF in kaj bi kdo lahko prispeval. Delili so razno gradivo, informacije in letake, ki so jih nekateri - po navadi mlada dekleta - raznašali zanesljivim ljudem. Precej dekletom so prišli na sled, kar je bil potem vzrok za izgon.
Tudi pri Knoliču je bil takšen „miting", ki pa je bil izdan. Mati je o tem pravočasno zvedela in je z vsemi dekleti zbežala k partizanom. Ker je bila najmlajša hči Mici stara komaj osem let, so njo in mamo spravili na neko kmetijo na Štajerskem in sta tam živeli do konca vojne. Malka in Anči, stari 16 in 17 let, sta ostali pri partizanih. 11. februarja 1945 so ju Nemci skupaj s Heleno Kuchar in še drugimi ugrabili. Prišli sta v taborišče Ravensbrück. Tam je Ana umrla za tifusom, Malka pa je preživela. Tudi njen poznejši mož Lovrenc Šopar je bil 23 mesecev v taborišču v Dachauu.
Še drugi Lepenčani, ki so doživljali vojno
Šejinova mati Terezija Urbančič je bila med vojno pri partizanih.
Sestre Lovrenca Šoparja so živele med vojno v Šentlenartu v Remšeniku:
Jerčka, zdaj poročena Tomaschitz, je bila pri partizanih, bila ujeta in odvedena v taborišče Ravensbrück. Zofka, poročena Smolnik, je bila pri partizanih. Stanka, poročena Karpf, je bila prav tako pri partizanih.
V taborišču je bila tudi Tinca Orasche. Vse te žene so preživele.
Delavci Filip Lorber, Lovrenc Sveršina in Johan Weinzierl so bili pri partizanih in vsi tam končali s smrtjo.
Jakob Kamnik, ki je služil pri Kokežu, je bil odgnan v taborišče Mauthausen in je preživel.
Miha Sadovnik, mladostnik iz Podpece, je prišel v mladinsko taborišče, vojno je preživel.
Prebivalci v Kahovi kajži, p. d. pri Dimniku: Flori Pristovnik in Toni Podgoršek sta bila pri partizanih. Mira Podgoršek in Mici Prešern sta bili izgnani v Ravensbrück. Vsi ti so vojno preživeli.
Iz napisanega je razvidno, da so ljudje na tem majhnem končku zemlje plačali visok krvni davek za osvoboditev. Res je od tega skoraj šestdeset let, ali to v zgodovini ni mnogo.
Ob 50-letnici konca vojne je bilo veliko spominjanja in organiziranih je bilo nešteto proslav. Če opazuješ, vidiš, da vedno isti ljudje obiskujejo kulturne prireditve. To je samo majhen del ljudstva, večji del pa se za nič ne zmeni. Mnogi se zapirajo v svoje hiše, ogradijo se z živim plotom, da soseda več ne vidijo. Mislim, da se tako zgublja tolerantnost in pravi človeski odnos do sočloveka. Skrb vzbujajoče in žalostno je, da mnogi ljudje niti enega slovenskega časopisa nimajo več. Kako naj je človek še kulturen, če kulture ne goji več v sebi, v svoji biti? Ker zapade nekulturnosti, sam sebe ne more več ceniti in je zato takoj pripravljen pravljen zatajiti svoj jezik in svoj izvor.
Naroda se loteva bolezen - brezbrižnost in otopelost. Ljudje se brigajo le še za to, da jim gre dobro, da so siti. Človek pa je tudi duhovno bitje, kar ga ločuje od živali. Žival se naje in je potešena. Človek pa se s tem ne bi smel zadovoljiti. Vsak človek bi moral skrbeti za to, da se razvija naprej, da goji svoje talente in ideale, ki jih ima prav vsak.
Žalosten postanes, ko na prireditvah ni tistih ljudi, katerih svojcev se še spominjaš. Nekateri se svojih prednikov sramujejo in ne znajo več njihovega jezika. To je slaba oddolžitev tistim, ki so darovali svoja življenja za svobodo.
V zadnji vojni, ko se je Hitlerjeva ideologija razširila skoraj po vsej Evropi, so se ljudje uprli. Koje bila pri nas prepovedana vsaka slovenska beseda in je Hitlerjeva vojska napadla Jugoslavijo, so ljudje spregledali in nastalo je partizanstvo, ki se je tudi na Koroškem močno razsirilo. Leta 1955, ob podpisu Avstrijske državne pogodbe, je Avstrija priznala važnost partizanstva za zlom hitlerizma. Pa tudi na raznih proslavah uradni avstrijski zastopniki povedo svoja stališča do politicnih dogajanj. Mislim, da ni prav, če se ljudje ne informirajo. Čim manj so ljudje obveščeni, tem laže jih kdo zapelje na napačna pota. Ko je npr. Hitler prišel v Avstrijo, so nekateri ljudje, ki so živeli z odprtimi očmi in ušesi, že vedeli, kaj se dogaja v Nemčiji, in se niso dali zapeljati. Biti je treba čujec, sploh še kot kristjan, da takšni ljudje ne pridejo na visoke pozicije.
Zlo je treba že od začetka obsojati in zatreti. Zato je zelo važno, da vemo, kaj se okrog nas in na svetu dogaja. Že vedno je bilo tako, da so tisti ljudje, ki se za nič ne zanimajo, postali žrtve.
V zadnji vojni je bilo več vrst Žrtev. Žrtve so bili možje, ki so bili vpoklicani v nemško vojsko, če so hoteli ali ne, morali so se odzvati; ko so začeli naše ljudi izseljevati, je mnogo vojakov, ki so bili doma na dopustu, pobegnilo od vojakov k partizanom. Mnogi so tam prišli v smrt.
Največje žrtve pa so bili ljudje doma. V zadnjih treh letih vojne so bili pri hiši enkrat partizani, nato Nemci in še policija. Stalno so bili izpostavljeni zalezovanju. Za izgon ali smrt je zadostovalo, da kdo ni javil partizanov, če so bili pri hiši, ali da je poslušal napačen radijski program; kaj šele, če so za koga zvedeli, da podpira partizane, zadosti je bilo, če so le kaj posumili. Ljudi so mučili z zasliševanji, jih odgnali v zapor v Celovec, največ pa v taborišče Ravensbrück. Katarina Miklav-Haderlap je v taborišču Ravensbrück zapisala: „Če se pridemo nazaj v preljubi naš domači kraj, in če veki bi minili, ne bomo krivcev pozabili... "
Odpustiti je treba, ali pozabiti tega ne smemo. Pravijo, da kdor zgodovino pozabi, jo ponovno doživi. V vojnem času so ljudje vedeli, kaj je dobro zanje, bili so močni. Danes pa smo prosti in živimo v svobodi, pa nam manjka hrbtenica, da bi znali pokončno hoditi.
Lepena, Podpeca in Koprivna so kraji, kjer sem iskala sledi in jih opisala. Seveda je bilo se več ljudi v vojni in pri partizanih, pa so se vrnili domov. Danes je v teh krajih okrog 70 hiš ali stanovanj. Tudi takrat jih je bilo približno toliko. Več hiš in kajž je opuščenih in se podirajo in propadajo. V glavnem se tod okrog pase živina. V vojnem času pa je bilo veliko več ljudi, povprečna družina je na kmetijah štela 10 do 20 članov, kar danes seveda ni več tako.
V opisu sem naštela 57 vojnih žrtev, kar je za tak majhen kraj po mojem mnenju zelo veliko. Ne pozabimo jih in jih zapisimo v narodno zgodovino za vse čase.
Na koncu bi dodala izjavo bivšega avstrijskega državnega predsednika dr. Rudolfa Kirchschlägerja v Selah ob spominu na obglavljene žrtve in na vse tiste, ki so se uprli nacizmu: „ Vsi ti niso bili nečastni, temveč časti in spoštovanja vredni ljudje! "
Vizija nam pa naj bo napis na kapelskem spomeniku zrtvam: „Mostovi rastejo iz vseh src in se vpno v vsa srca!"
(Koroski koledar 1997, str. 103-112)
Pesmi in zgodbe iz kapelških grap / Mohorjeva-Hermagoras Verlag
V kapelških grapah, tu mi smo doma,
zapojemo radi veselga srca.
Tu očka noj mamca bili so doma,
ljubezen velika pri nas je bila.
Ko sem na paši bla,
sem si prepevala.
Kravce se pasle so,
srce pa vriskalo.
Ko sem še mlada bla' in vsa zaljubljena,
v srcu sem čula spev, fantov odmev.
On je kosil travo, jaz sem grabila jo.
To so se časi bli' kam so le neki šli?
Kje je le tisti čas, ko smo zapel' na vas?
Suhi moj rožmarin zdaj je v spomin.
Ravensbrück
Iz Ravensbrücka bruhne val,
iz Dachaua zdrvi „drhal",
Sachsenhausen, Buchenwald
in tisoč drugih taborišč
zažene strašen krik in vrišč!
Obtožba šla bo do neba -
obtožba celega sveta.
(PRIPIS je vzet iz knjige „Ravensbrück")
Nate mislim
Nate mislim,
ko zarja zjutraj se razgrinja,
nate mislim, kadar pride dan,
duh moj splava k tebi v daljave
in vošči tebi »dober dan«.
Ko se mučim z delom sredi dneva
in ko ptički veselo žvrgole,
ko vse okrog mene prepeva,
misel nate v meni le živi.
Ko zvečer vse že sladko spava,
meni hitro ni zaspati moč,
brez misli nate jaz pač ne zaspim,
brez nje se tudi nikdar ne zbudim.
Sledovi vojne med 1938- 45 v kapelških grapah
Odkar živijo na svetu ljudje, živi tudi sovraštvo.
Pohlep po oblasti in bogastvu povzroča zavest in prepire. Iz prepirov se razvijajo pretepi in v večjem obsegu vojne.
V začetku drugega tisočletja so bile križarske vojne, v katere so bile vpletene cele države in so terjale nešteto človeških žrtev. Pozneje so več stoletij Turki napadali tudi naše kraje. Bili so kmečki upori, v katerih je mnogo ljudi žrtvovalo svoja življenja. Koje v devetnajstem stoletju vladal Bonaparte, so Francozi preplavili Evropo, med drugim tudi naše kraje.
V tem stoletju je prva svetovna vojna, ki se je starejši ljudje se spominjajo in je trajala 49 mesecev in pet dni, povzročila nad milijon žrtev samo na šoški fronti. Med njimi je bilo 412.000 Avstrijcev, tudi očetje in fantje iz naših krajev. Nekateri so pokopani na velikih vojaških pokopališčih v Italiji, v Doberdobu ali v kostnici v Števerjanu.
Druga svetovna vojna pa je pobrala še več naših ljudi, nekateri so padli na bojišču, drugi pri partizanih, veliko jih je umrlo v taboriščih. Da ne bi bile vse te žrtve zaman in da jih ne bi po petdesetih letih že kar dokončno pozabili, bom napisala, kar sem še mogla zvedeti od ljudi, ki se živijo. Opisati hočem Lepeno, Podpeco in Koprivno.
Na spomeniku v Železni Kapli je vklesanih 60 imen domačih partizanov. V taboriščih je umrlo 62 oseb, doma pa je bilo umorjenih 34. Na kapelškem pokopališču pa je menda pokopanih 120.
Družina Blajs v Koprivni
Gospodar Hanzi Paul in žena Liza, roj. Blajs, sta imela trinajst otrok - osem je ostalo živih - pet fantov in tri dekleta. Najstarejši Jaki je bil že v prvi svetovni vojni. V koncentracijskem taborišču v Dachauu so umrli Jaki, Johi in Lipi, Peter je padel na Francoskem, najmlajsi Tini je s fronte prišel v ameriško ujetnistvo in je kot edini preživel. Nekoč je bila to srečna in idilična družina, kjer je bilo doma petje in muziciranje.
Družina Zgornji Mozgan v Koprivni
Gospodarjeva žena Marija Paul, roj. Miklau, je bila močna ženska, lotila se je menda tudi vseh moških del. Pred vojno je bil čas divjih lovcev. Ljudje vedo povedati, da se je tudi Marija ukvarjala z divjim lovom. Vzela je nahrbtnik na rame, vanj spravila puško in pletenje. Na prei je pletla nogavice in imela puško pripravljeno za strel. Menda je kar dobro pomerila.
Iz te družine so bili trije odgnani v taborišče: gospodinja Marija, osemnajstletna hči Amalija (zdaj poročena Persche), in Johana Grubelnik, ki je tam služila. Marija je umrla v taboriscu Ravensbrück, Johana in Amalija pa sta preživeli.
Družina Potočnik v Koprivni
Gospodar je bil Poldi Osojnik, njegova žena Staza je bila Blajsova hči. Bila sta najemnika na majhni Potočnikovi kmetiji. Poldija so odgnali v taborišče Dachau in je tam umrl. Stazi so ostale hči Terezija in rejenki Anči in Lizi. Terezija je umrla, ko je bila stara osemnajst let.
Druzina Riepl v Podpeci
V družini sta bila fanta in več deklet. Poznejši gospodar Florijan Sadovnik je bil veliko na poti in je imel važne funkcije, med drugim je bil tudi tolmač. Ernest je bil nekje v Jugoslaviji na fronti in je tam padel. Sestro Fani pa je po vojni nekdo ustrelil.
Florijan je bil po vojni v Begunjah obsojen na smrt. Imel pa je srečo. Nekaj ljudi iz Solčave ga je zagovarjalo, da jim je med vojno pomagal, tako so ga pomilostili. Domačija je bila po vojni zažgana. Okoli leta 1970 je v zahvalo za življenje zgradil vseversko cerkev. Njegova zamisel je bila, da bi vse vere in narodi v eni in isti cerkvi lahko slavili Boga. Dolga leta je sam gospodaril pri Riplnu, kjer je imel tudi gostilno. Florijan je 82 let star 1994 umrl.
Družina Čemer v Podpeci
Gospodarja sta bila Luka Kogoj in žena Marija. Ob hajki 12. oktobra 1943 so odgnali v taborišča veliko ljudi iz Lepene, Podpece in Koprivne. Policija je odpeljala tudi Luko in hčer Katarino. Žena Marija je ležala tedaj z dojenčkom, pa so jo takrat pustili še doma, slišala pa je, da pride na vrsto drugič. Zato ni dolgo čakala in je še isto noč odšla k partizanom. Najstarejšega sina Janeza so odvedli že 7. oktobra najprej v Kaplo, nato pa v taborišče, v tako imenovani „Jugendlager" Solingen-Moringen. Doma je bilo še šest otrok. Desetletni Stanko in triletna Adela sta bila kasneje umorjena pri Peršmanu. Katarina je bila v Ravensbrücku in je preživela. Luka je umrl v Dachauu. Janez in Marija sta preživela. Ob vrnitvi pa je bil dom požgan.
Družina Peršman v Podpeci
Tu se je zgodila največja tragedija vojnega časa pri nas. 25. aprila 1945 so esesovci pridrveli k Peršmanu, zažgali poslopja, dva velika hleva in hišo. Medtem pa so postrelili družinske člane kot mačke - od 77-letne stare mame do leto dni starega dojenčka - enajst oseb je bilo tam umorjenih: nečak Stanislav in nečakinja Adelgunda Kogoj-Čemrova, gospodar Luka Sadovnik, gospodinja Ana, stara mati Franciska, gospodarjeva sestra Katarina, otroci Franciska, Albin, Filip, Viktor in Mirko. Živi so ostali le Katarinin sin Ciril, ki je bil zbežal pod mizo, tam obležal in se ni ganil (nacisti so mislili, da je mrtev), hčeri Ana in Malka sta se hudo ranjeni izvlekli iz hiše, ki je nato pogorela, najstarejši sin Luka pa je imel srečo, da je bil tisti cas pri sosedu.
Družina Peternel v Podpeci
Gospodar je bil Toni Sadovnik, ki je bil v vojni. Lizo Schorli so odgnali v taborišče. Pri hiši sta bila še delavec Folti in služkinja Lona Vogelič, ta dva so tudi odvedli. Liza je umrla v taborišču. Gospodar Toni se je po vojni vrnil domov, leta 1947 pa ga je enostavno zmanjkalo, nič se ni več zvedelo o njem.
Družina Kožel v Podpeci
Gospodarja Miha Gaberca so 12. oktobra 1943 odgnali v taborišče Dachau in je tam umrl. Koželovi so bili nekdaj zavedni Slovenci, v veliki družini je bilo 17 otrok. Med njimi je bilo več fantov, ki so se dvajsetega leta z rovačami tepli v Velikovcu. Za svojo uveljavitev so se večkrat pretepali tudi z raznimi vohuni. Zadnji Mihov potomec Tevži je dolga leta sam živel na kmetiji. Umrl je februarja 1995, star 70 let.
Družina Vinkel v Lepeni
Gospodar Miha Haderlap je bil najprej pri obmejni straži (Grenzschutz), ki naj bi varovala avstrijsko mejo. Ker se je dal vpisati za Slovenca, je postal nezanesljiv in so ga odpustili. Nekaj časa je bil doma. Ko pa je dobil poziv za na fronto, se je pridružil partizanom, ki so tedaj postali aktivni. Gospodarjeva nečakinja Mici Pečnik - njena mati Minka je bila Vinkelnova hči in je na porodu umrla - je doraščala pri hiši. Družino je nenehno nadlegovala policija zaradi očetovega partizanstva in suma, da Mici Pečnik prenaša pošto za partizane. Zaradi tega so tudi sina Zdravka nekaj dni pred aretacijo matere zasledovali. Moral bi v šolo, pa so ga ujeli, obešali na vrv, pretepali in ga spraševali, kdaj oče prihaja domov, kolikokrat vidi partizane itd. Gnali so ga k Čemru, tam prijeli se Janeza in ju cel dan gonili okrog, ju tepli po golih nogah in zasliševali. Zvečer so ju zaprli v sobo na orožniski postaji v Kapli. Naslednji dan so Janeza odgnali naprej v Celovec, od tam v mladinsko taborišče. Zdravka so vsega preplašenega spustili domov. ,
V začetku oktobra so odgnali Mici Pečnik v taborišče Ravensbrück, tam je komaj osemnajstletna umrla. Ob hajki 12. oktobra 1943 so odgnali v taborišče Ravensbrück tudi mater Marijo, roj. Miklau. Preživela je in se jeseni 1945, deloma peš, z drugimi ženskami vrnila domov. Fantoma Tončiju in Zdravku, ki sta bila še napol otroka (12 in 14 let stara), je pomagala teta Helena, pozneje pa so vsi odšli k partizanom k očetu. Dobri ljudje so jima pomagali. Fanta sta bila zraven, ko je bila usodna hajka na Veliki planini. Skoraj bi bila utonila, rešil pa ju je dober človek. Po vojni so se iz raznih krajev vrnili na izropano kmetijo.
Družina Kuchar v Lepeni
Žena Helena Kuchar, roj. Haderlap, je odšla k partizanom jeseni 1944. Doma je pustila 14-letno hčer Zofi, mlajšega sina Mihija in 16 mesecev staro hčerko Bredico. 11. februarja 1945 se je mudila doma in z njo še nekaj partizanov. Zjutraj je policija obkolila hišo. Zašela je vanjo streljati z brzostrelkami in metati ročne bombe. Johan Pečnik se je hotel pobegniti, pa so ga ustrelili. Ujeli so Cirila Miklava, Luka Pečnika, kmeta iz Bele, Heleno Kuchar in Knoličevi dekleti Ano in Malko Paul. Ciril je bil ranjen v roko. Vse so pretepli do krvi in jih odgnali v zapor v Celovec. Knoličevi dekleti sta prišli v taborišče Ravensbrück, Helena, Ciril in Luka so bili obsojeni na smrt, do izvršitve pa ni prišlo. Helenin mož je bil pri mejni straži (Grenzschutz) nekje v Jugoslaviji. Starejši sin Peter je šel 15-leten k partizanom. Helena je bila prava aktivistka. Kaj vse je doživela, je opisano v knjigi JELKA (to je njeno partizansko ime), ki sta jo po Heleninem pripovedovanju napisala Brigita in Thomas Busch. Vsi so imeli srečo, da so preživeli vojno. Peter je bil ranjen v nogo in to čuti celo življenje. Tudi po vojni je bila Helena zelo aktivna. Rada je delala z mladino, učila je otroke igric in petja. Sedemdesetega leta je v Kapli ustanovila otroško folklorno skupino, ki se je sčasoma razvila v kar tri skupine. Nalagala si je težka bremena, bila pa je uspešna in tega se je tudi veselila.
Družina Hojnik v Lepeni
18. januarja 1944 je prišla policija iz Železne Kaple, razgnala družino, izropala domačijo in odnesla, kar se je dalo odnesti. V hlevu je bilo devet govedi, dva para volov so vpregli v vozove, drugo živino - razen ene krave - pa so odgnali s seboj. Doma je ostala 14-letna hčerka Klara z dveletno sestrico Rozinko in triletnim bratcem Mihom, brat Jozi pa je bil že v vojski.
V hisi so bili 90-letni stari oče Florijan Polanšek, gospodar Johan Polanšek (lezal je bolan v postelji) in gospodinja Angela, roj. Pečnik. Bolnega gospodarja so naložili na voz, s seboj so odgnali še 18-letno hčer Marijo in brata Janeza. Poleg tega so na vozove naložili vse, kar se je le dalo, ves živez, tudi škaf nasoljenega mesa.
Z živino, vozovi in ljudmi so odšli dol proti Auprihovi Zlamanci, kjer je prehod v Lobnik. Kaj se je dogajalo med potjo, nihše natančno ne ve. Ve se le, da se je stari oče močno zgražal nad grobostjo policajev. V gozdu so odjeknili streli. Ustrelili so gospodarja Johana in njegovo ženo Angelo. Kasneje so ljudje domnevali, da so starega očeta verjetno ubili. Na koncu njiv so zažgali majhno kajžo in hlev. Vse tri so vrgli v ogenj. Naslednji dan je sosed Pečnik, ki je nekaj o tem zvedel, šel gledat, kaj se je zgodilo. Ker ni vse popolnoma zgorelo, je lahko ugotovil, da so tu goreli ljudje. Tako so vso družino uničili. Kakega pol leta prej so vse jestvine pri hiši pobrali partizani. Gospodar Johan, sin Janez in hči Marija pa so morali pojesti Hitlerjevo sliko, ki je visela v hiši. Sin Jozi je bil na fronti, pozneje je šel k partizanom in tam padel. Marija je bila odgnana v taborišče Ravensbrück in je tam umrla. Živ je ostal sin Roki, ki ga takrat ni bilo doma. Tako je pet družinskih članov končalo s smrtjo, pet pa jih je preživelo.
Pri Hojniku je bila doma tudi mati Valentina Polanska. Nekoliko prej je živel z mamo v tisti kajži, ki so jo takrat zazgali. Folti se je v njej rodil. V času tragedije je bil na šolanju v Celovcu.
Družina Skutel v Lepeni
Pred vojno so pri Skutelnu živeli Franc Dovjak in njegova žena Marija, roj. Orasche. Mala kmetija ni bila njihova. Franc je bil najprej v vojski, pozneje je šel k partizanom. Sčasoma se je sam skril v bunker, ki si ga je zgradil. Proti koncu vojne so ga partizani iztaknili in ustrelili. Žena Marija pa je bila s sinčkom Foltijem v taborišču Ravensbrück. Tam je rodila še deklico Bernardo, ki je celo življenje bolehala za valentinovo boleznijo.
Francev brat Miha je bil najprej oproščen vojaščine, pozneje pa se je pridružil partizanom. Po vojni se je Miha vrnil k Skutelnu. Franceva žena Marija je vojno sicer preživela, a se ni vrnila k Skutelnu, ker kmetija še ni bila prepisana. Pozneje je Miha vzel k sebi svojo hčerko Mimi, roj. Rotter. Bila je iz Kahove družine iz Remšenika; njeno družino so skoraj iztrebili. Mimi je prevzela kmetijo in se poročila s Hanzijem Rozmanom.
Kahova družina v Remšeniku
Gospodar pri Kahu je bil Jurij Sluga. Poročen je bil s Katarino Rotter, ki je pred poroko stanovala pri Bučovniku. Z njo so prišle k hiši še tri sestre: Marija, Ana in Amalija. Vse so imele tudi že otroke, skupaj šest. Leta 1943 so vse razgnali: v Dachau so prišli gospodar Jurij, njegov brat Hanzi in Franc Erjavec, Amalijin prijatelj in oče treh otrok. Vsi so tam prišli v smrt. V Ravensbrück sta bili odvedeni Mimina mati Marija Rotter in njena sestra Ana, mati Zofije in Romane. Obe materi sta tam umrli.
Gospodarjev sin Miha Sluga je bil pri partizanih in je preživel, njegov polbrat Miha Paulič pa je pri partizanih padel. Pri partizanih sta padli tudi gospodinja Katarina Sluga in njena sestra Amalija. Anina hči Zofi je odšla prav tako k partizanom. Drugi otroci so zaenkrat ostali doma.
Vigredi 1944 je oče Frido, Johana in Erno - kasneje se Romano in Mimi - odpeljal k partizanom od samega strahu, da bi te otroke doma ubili. Najmlajši dve, Romano in Erno, so kasneje dali k babici v Jurje, tam sta dočakali konec vojne. Mimi, Johan, Frida in Zofi so ostali pri partizanih. Mimi so Nemci ujeli in jo odvedli v Ravensbrück, Frida je bila ranjena. Ti otroci v starosti od pet do osemnajst let so vojno preživeli.
Družina Auprih v Lepeni
Gospodar Franc in njegov brat Johi sta bila vojaka. Oba sta padla v Rusiji. Gospodinja Malka, roj. Haderlap, je bila že druga žena. 12. oktobra 1943 je prišla na kmetijo policija. Malka je še pravočasno zbežala v gozd. 1944 so jo Nemci v bunkerju ujeli in jo odvedli v taborišče Ravensbrück. Odgnali so tudi gospodarjevo sestro Pavlo in fanta Francija in Ernija. Gospodarjev brat Jozi je ušel v gozd in se pridružil partizanom. V Koprivni, na jugoslovanski strani so ga Nemci ranili, napol živega so privezali zadaj za avto in ga vlekli za seboj, da je izdihnil. Franci in Erni sta bila v mladinskem taborišču Solingen Moringen in sta oba preživela. Pozneje je na kmetiji gospodaril Tonči, gospodarjev brat. Pavla je bila nekaj časa v taborišču, pozneje pa izpuščena. Gospodinja Malka je hudo trpela pri partizanih in pozneje še v taborišču Ravensbrück. Vojno je preživela kot vdova in se spoprijateljila s Francijem Sveršino, ki je bil rojen pri Auprihu. V vojnem času je služil pri Brečku. Od tam so ga že leta 1942 odgnali v taborišče Dachau in je bil tam 38 mesecev. Vojno je preživel in 1995 umrl v starosti 76 let. Družinska kronika Auprihove družine omenja več samomorov.
Družina Korel v Lepeni
Korelnova družina je bila delavska družina in je pred vojno živela v Hrevelnikovi kajži v Lepeni. Imeli so 14 otrok, med temi osem sinov. Oče Karel je umrl ze 1943. Vsi fantje so bili poklicani k vojakom. Pozneje so Tončija oprostili vojaške službe. Doma pa se je pridružil partizanom kakor tudi njegova brata Venci in Jozi. Franci je bil pogrešan, Johi je padel na fronti. Ciril je bil v Sibiriji, tam je med mnogimi drugimi v snegu in mrazu zaostal. Ozebel je in izgubil vse prste na rokah in nogo nad gležnjem. Andrejci je bil na Finskem, bil je ranjen, nato je bil se v Bretanji in je preživel. Karel je bil pri vojakih nekje v Jugoslaviji in je dobil tifus. Je sicer preživel, a vse nadaljnje življenje je bil močno gluh. Tonči, Venci in Jozi so padli pri partizanih. Tako je Katarina izgubila v vojni kar pet sinov.
Družina Gregorič v Lepeni
Gospodar Karel Lesnik in gospodinja Marija, roj. Lipuš, sta bila v vojnem času doma. Leta 1943 pa so ju odgnali z doma. Doma so ostali otroci Cilka, Frida, Mimi in petletni Jozi sami. Mati je bila najprej v Auschwitzu, pozneje še v Ravensbrücku, in je vojno preživela. Gospodar pa je ze leta 1944 umrl v Dachauu.
Družina Pop v Lepeni
Na kmetiji sta gospodarila Johan Pop in žena Ana, roj. Ressman. V vojno sta bila vpoklicana sinova Franci in Johi in sta oba padla. Trije otroci so umrli majhni, tako da sta gospodarja ostala sama.
Družina Keber v Lepeni
Gospodar je bil Johan Kurnik, njegova žena pa Helena, roj. Smrtnik. Med vojno je bil gospodar doma na kmetiji. Pri hiši sta zrasla dva deklina sinova, Franci in Urh. Vpoklicana sta bila k vojakom, Franci je padel na fronti. Urh je bil v Nemčiji na šolanju. Leta 1943 je prišel na francosko fronto. Ko je kompaniji trda predla in ni kazalo na zmago, je poveljnik vojake kratko malo odpustil. Rekel jim je, naj vsak naredi, kar hoče - ali zbeži ali se pridruzi drugim enotam. Tedaj je nekaj vojakov zbežalo čez mejo v Svico, med njimi tudi Urh. Tam se je nekaj tednov skrival po gozdovih, ker se je bal, da ga bodo poslali nazaj v „rajh", če ga zalotijo. Ni imel kaj jesti, lakoto si je tesil z bukovim zirom. Pozneje je prišel k nekemu kmetu, ta ga je sprejel za delo. Tam se mu je dobro godilo in še nekaj zašlužka so mu dali. Jeseni 1945 se je vrnil domov. Nato se je poročil na Aubreše in tam postal gospodar.
Gospodarja Johana Kurnika so proti koncu vojne partizani ustrelili na Ripelnovi pustoti.
Družina Miklav v Lepeni
Na lepi Miklavovi kmetiji je gospodaril Toni Miklav z ženo Katarino, roj. Sorger. Imel je več bratov. Pred vojno so v naših krajih močno tihotapili. Preganjali so govedo, predvsem pa konje. Orožniki so 16. decembra 1937 v Miklavovem hlevu iztaknili konje. Gospodar s tem ni imel kaj opravka, kljub temu ga je popadla panika in je hotel zbežati. Orožniki so streljali za njim in Toni je mrtev obležal v snegu.
Ciril in Folti sta bila vpoklicana k vojakom. Folti je bil na Francoskem, nato dalj časa v ujetništvu v Ameriki in je preživel. Ciril je bil na Norveškem, pozneje je pobegnil od vojakov in se pridružil partizanom. Pri Kucharju je bil ujet, ranjen in obsojen na smrt. Bil je v zaporu v Celovcu in nekje pri Gradcu. Vojno je preživel in po vojni postal novi gospodar na Miklavovi kmetiji, kjer je ostala Katarina po Tonijevi smrti sama s tremi otroki.
Družina Šertev v Lepeni
Prejšnji gospodarji niso imeli potomcev. Ker so bili v sorodstvu z Miklavovimi, je dobil kmetijo fant Miklavž. Poročil se je z Vinkelnovo hčerko Katarino Haderlap. Sreča je bila kratka. V vojnem času so oba odgnali v taborišče. Katarina je umrla v Ravensbrücku. Napisala je več pesmi, ki pa so se izgubile. Le tri so rešili, v njih piše o Lepeni in svojem domu. Miklavž je umrl v Dachauu. Nista imela otrok in kmetijo je prevzel Miklavžev brat Johan.
Družina Knolič v Lepeni
Gospodar je že 1935. leta umrl. Žena Marija, roj. Pavel, je ostala sama s tremi dekleti, z Malko, Nanši in Mici. Ko se je med vojno v našem kraju začelo delovanje partizanov, so nekateri domačini dovolili, da se je pri kaki hiši organiziral „miting", zborovanje. Na teh mitingih so ljudem razlagali delovanje OF in kaj bi kdo lahko prispeval. Delili so razno gradivo, informacije in letake, ki so jih nekateri - po navadi mlada dekleta - raznašali zanesljivim ljudem. Precej dekletom so prišli na sled, kar je bil potem vzrok za izgon.
Tudi pri Knoliču je bil takšen „miting", ki pa je bil izdan. Mati je o tem pravočasno zvedela in je z vsemi dekleti zbežala k partizanom. Ker je bila najmlajša hči Mici stara komaj osem let, so njo in mamo spravili na neko kmetijo na Štajerskem in sta tam živeli do konca vojne. Malka in Anči, stari 16 in 17 let, sta ostali pri partizanih. 11. februarja 1945 so ju Nemci skupaj s Heleno Kuchar in še drugimi ugrabili. Prišli sta v taborišče Ravensbrück. Tam je Ana umrla za tifusom, Malka pa je preživela. Tudi njen poznejši mož Lovrenc Šopar je bil 23 mesecev v taborišču v Dachauu.
Še drugi Lepenčani, ki so doživljali vojno
Šejinova mati Terezija Urbančič je bila med vojno pri partizanih.
Sestre Lovrenca Šoparja so živele med vojno v Šentlenartu v Remšeniku:
Jerčka, zdaj poročena Tomaschitz, je bila pri partizanih, bila ujeta in odvedena v taborišče Ravensbrück. Zofka, poročena Smolnik, je bila pri partizanih. Stanka, poročena Karpf, je bila prav tako pri partizanih.
V taborišču je bila tudi Tinca Orasche. Vse te žene so preživele.
Delavci Filip Lorber, Lovrenc Sveršina in Johan Weinzierl so bili pri partizanih in vsi tam končali s smrtjo.
Jakob Kamnik, ki je služil pri Kokežu, je bil odgnan v taborišče Mauthausen in je preživel.
Miha Sadovnik, mladostnik iz Podpece, je prišel v mladinsko taborišče, vojno je preživel.
Prebivalci v Kahovi kajži, p. d. pri Dimniku: Flori Pristovnik in Toni Podgoršek sta bila pri partizanih. Mira Podgoršek in Mici Prešern sta bili izgnani v Ravensbrück. Vsi ti so vojno preživeli.
Iz napisanega je razvidno, da so ljudje na tem majhnem končku zemlje plačali visok krvni davek za osvoboditev. Res je od tega skoraj šestdeset let, ali to v zgodovini ni mnogo.
Ob 50-letnici konca vojne je bilo veliko spominjanja in organiziranih je bilo nešteto proslav. Če opazuješ, vidiš, da vedno isti ljudje obiskujejo kulturne prireditve. To je samo majhen del ljudstva, večji del pa se za nič ne zmeni. Mnogi se zapirajo v svoje hiše, ogradijo se z živim plotom, da soseda več ne vidijo. Mislim, da se tako zgublja tolerantnost in pravi človeski odnos do sočloveka. Skrb vzbujajoče in žalostno je, da mnogi ljudje niti enega slovenskega časopisa nimajo več. Kako naj je človek še kulturen, če kulture ne goji več v sebi, v svoji biti? Ker zapade nekulturnosti, sam sebe ne more več ceniti in je zato takoj pripravljen pravljen zatajiti svoj jezik in svoj izvor.
Naroda se loteva bolezen - brezbrižnost in otopelost. Ljudje se brigajo le še za to, da jim gre dobro, da so siti. Človek pa je tudi duhovno bitje, kar ga ločuje od živali. Žival se naje in je potešena. Človek pa se s tem ne bi smel zadovoljiti. Vsak človek bi moral skrbeti za to, da se razvija naprej, da goji svoje talente in ideale, ki jih ima prav vsak.
Žalosten postanes, ko na prireditvah ni tistih ljudi, katerih svojcev se še spominjaš. Nekateri se svojih prednikov sramujejo in ne znajo več njihovega jezika. To je slaba oddolžitev tistim, ki so darovali svoja življenja za svobodo.
V zadnji vojni, ko se je Hitlerjeva ideologija razširila skoraj po vsej Evropi, so se ljudje uprli. Koje bila pri nas prepovedana vsaka slovenska beseda in je Hitlerjeva vojska napadla Jugoslavijo, so ljudje spregledali in nastalo je partizanstvo, ki se je tudi na Koroškem močno razsirilo. Leta 1955, ob podpisu Avstrijske državne pogodbe, je Avstrija priznala važnost partizanstva za zlom hitlerizma. Pa tudi na raznih proslavah uradni avstrijski zastopniki povedo svoja stališča do politicnih dogajanj. Mislim, da ni prav, če se ljudje ne informirajo. Čim manj so ljudje obveščeni, tem laže jih kdo zapelje na napačna pota. Ko je npr. Hitler prišel v Avstrijo, so nekateri ljudje, ki so živeli z odprtimi očmi in ušesi, že vedeli, kaj se dogaja v Nemčiji, in se niso dali zapeljati. Biti je treba čujec, sploh še kot kristjan, da takšni ljudje ne pridejo na visoke pozicije.
Zlo je treba že od začetka obsojati in zatreti. Zato je zelo važno, da vemo, kaj se okrog nas in na svetu dogaja. Že vedno je bilo tako, da so tisti ljudje, ki se za nič ne zanimajo, postali žrtve.
V zadnji vojni je bilo več vrst Žrtev. Žrtve so bili možje, ki so bili vpoklicani v nemško vojsko, če so hoteli ali ne, morali so se odzvati; ko so začeli naše ljudi izseljevati, je mnogo vojakov, ki so bili doma na dopustu, pobegnilo od vojakov k partizanom. Mnogi so tam prišli v smrt.
Največje žrtve pa so bili ljudje doma. V zadnjih treh letih vojne so bili pri hiši enkrat partizani, nato Nemci in še policija. Stalno so bili izpostavljeni zalezovanju. Za izgon ali smrt je zadostovalo, da kdo ni javil partizanov, če so bili pri hiši, ali da je poslušal napačen radijski program; kaj šele, če so za koga zvedeli, da podpira partizane, zadosti je bilo, če so le kaj posumili. Ljudi so mučili z zasliševanji, jih odgnali v zapor v Celovec, največ pa v taborišče Ravensbrück. Katarina Miklav-Haderlap je v taborišču Ravensbrück zapisala: „Če se pridemo nazaj v preljubi naš domači kraj, in če veki bi minili, ne bomo krivcev pozabili... "
Odpustiti je treba, ali pozabiti tega ne smemo. Pravijo, da kdor zgodovino pozabi, jo ponovno doživi. V vojnem času so ljudje vedeli, kaj je dobro zanje, bili so močni. Danes pa smo prosti in živimo v svobodi, pa nam manjka hrbtenica, da bi znali pokončno hoditi.
Lepena, Podpeca in Koprivna so kraji, kjer sem iskala sledi in jih opisala. Seveda je bilo se več ljudi v vojni in pri partizanih, pa so se vrnili domov. Danes je v teh krajih okrog 70 hiš ali stanovanj. Tudi takrat jih je bilo približno toliko. Več hiš in kajž je opuščenih in se podirajo in propadajo. V glavnem se tod okrog pase živina. V vojnem času pa je bilo veliko več ljudi, povprečna družina je na kmetijah štela 10 do 20 članov, kar danes seveda ni več tako.
V opisu sem naštela 57 vojnih žrtev, kar je za tak majhen kraj po mojem mnenju zelo veliko. Ne pozabimo jih in jih zapisimo v narodno zgodovino za vse čase.
Na koncu bi dodala izjavo bivšega avstrijskega državnega predsednika dr. Rudolfa Kirchschlägerja v Selah ob spominu na obglavljene žrtve in na vse tiste, ki so se uprli nacizmu: „ Vsi ti niso bili nečastni, temveč časti in spoštovanja vredni ljudje! "
Vizija nam pa naj bo napis na kapelskem spomeniku zrtvam: „Mostovi rastejo iz vseh src in se vpno v vsa srca!"
(Koroski koledar 1997, str. 103-112)
